Mnoga čustva (jeza, strah, tesnoba, žalost, obup in podobno) po rojstvu otroka so lahko zelo obremenjujoča. To stanje lahko pripišemo hormonskim spremembam, ki zaznamujejo čas po porodu, veliki odgovornosti za novorojenčka, spremembi življenjskega sloga, spremenjenemu telesnemu videzu in pa seveda tudi dednosti.
Zmerna zaskrbljenost v obporodnem obdobju je seveda pričakovana in normalna, če ta ne traja predolgo. To zmerno zaskrbljenost uspešno lahko obvladujemo s pogovornimi terapijami, morda tudi samo pogovorom z bližnjo osebo, ki ima za sabo podobne izkušnje. Velikokrat je namreč dovolj že to, da o tem z nekom spregovorimo in da ne tiščimo v sebi. Ko zapravimo vedno več časa za razmišljanje o negativnih scenarijih, ko so naše skrbi pretirane, ko močno povečujemo nadzor nad lastnim ali otrokovim zdravjem, ko se pojavijo nerazumni strahovi, ki jih prej nismo poznali in se stanje s časom ne umirja, pa morda potrebujemo pomoč zdravnika psihologa.
Prvi razlog za pojav obporodnih duševnih stisk je fiziološki. Ob spočetju začneta vrednosti estrogena in progesterona strmo rasti, kar traja vso nosečnost, po porodu pa le v nekaj urah padeta na raven pred zanositvijo. Nihanje je torej gromozansko, koliko pa bo vplivalo na razpoloženje mlade mamice, pa je odvisno od občutljivosti njenega centralnega živčevja oziroma psihičnega stanja. Velika težava se skriva tudi v nerealnih pričakovanjih nosečnice, povezanih s sporočili družbe o tem, kako lepa je nosečnost in kako osrečujoče materinstvo. Višja pričakovanja, večje razočaranje, ki prinaša večje možnosti za psihične težave. Pomanjkanje spanca že samo po sebi močno oslabi tako fizično kot psihično odpornost. Temu se po porodu pogosto pridružijo materino pomanjkanje časa zase, za odnose z bližnjimi in aktivnosti, ki jo veselijo, pomanjkanje pozornosti bližnjih, katerih fokus se preseli na novorojenčka, padec samozavesti ob odvečnih kilogramih, teža novih stvari, ki se jih je primorana naučiti čim hitreje, občutek, da ni dovolj dobra mama, ter pomanjkanje potrditev s službenega, športnega ali katerega drugega, njej pomembnega področja. Stvari in razlogi so torej lahko precej kompleksni.
Za konec morda še to. Živčna mamica, živčen otrok. Naši dojenčki zaznajo, v kakšnem psihičnem stanju smo. Še prej nas začutijo kot marsikateri odrasli. Kadar je mamica v prevelikem stresu, nemirna in negotova, se boji ali ji je neprijetno, bodo tudi otroci postali nemirni. Nemiren otrok pa lahko takšno stanje mame le še stopnjuje. Zato je izjemno pomembno, kako se nova mamica sooča s spremembami razpoloženja in kakšno podporo partnerja in okolice ima v tem občutljivem obdobju. Veliko bi naredili že s tem, da bi o tem problemu več govorili, ga ozavestili, da se mamice ne bi počutile same in da bi med drugim imeli čimveč podpornih skupin, ki bi v teh trenutkih nudili pomoč in podporo.
Prebereš lahko tudi zanimiv prispevek o zgodnjem otroštvu terapevta Tomislava Kuljiša.
Povzeto po članku objavljenem na portalu Nacionalnega inštituta za javno zdravje “Kako dojenje prispeva k duševnemu zdravju žensk in otrok?” ter članku “Obporodna anksioznost: rojstvo otroka, rojstvo tesnobe” objavljenem na portalu Onaplus.
