Prav tako je v Kurikulumu za vrtce eno izmed načel, da staršem in otroku pripada postopno uvajanje, vrtcem pa nalaga odprto sodelovanje s starši, kjer imajo starši pravico, da se zadržijo na površinah vrtca krajši ali daljši čas ter da se po dogovoru z vzgojiteljico vključujejo v različne aktivnosti. Zato se ne bojte vzgojiteljice povprašati o različnih možnostih uvajanja.
Otrok pri enajstih mesecih vsekakor ni duševno zrel za čustveno ločitev kar tako iz danes na jutri. Šestletnik razume, da se bodo starši vrnili ponj, enajstmesečni malček pač ne. Njegov spomin je samo somatski – telesni, čustveni. Dogodke si zapomni zgolj na podlagi doživljanja, zato si ne zmore zapomniti, da se mama vrne. V mislih še ne zmore ohraniti podobe mame, ki bi bila konstantna. Mama zanj obstaja le, ko jo vidi, sicer pa ima občutek, da je izginila. Možganske strukture, ki omogočajo konstantno zmožnost miselne predstave mame, se popolnoma razvijejo šele okrog tretjega leta starosti. Več o tem lahko preberete v knjigi Celostni razvoj otroških možganov avtorja dr. Daniela Siegla.
Ob prehitrem uvajanju otrok se lahko v množici štirinajstih jokajočih malčkov hitro zgodi, da se na potrebe katerega vzgojiteljice ne zmorejo odzvati. V poskusih tolažbe so dejansko nemočne. Toda jok in puščanje otroka dlje časa v takem stanju (kar se ob naših normativih v vrtcu lahko hitro zgodi) pomenita, da se otrokova amigdala ves čas vznemirja, je v močnem stresu in zato razvije preobčutljiv sistem za odzivanje na stres. Nevroznanost je v 21. stoletju raziskala otrokove možgane tako dobro, da vemo, da je vstop v vrtec brez potrebnega uvajanja za otroka lahko močno travmatičen in pušča dolgotrajne posledice. Nevroznanstveniki danes opozarjajo, da hipotalamus dozori po drugem letu, nekje med starostjo poltretjega in tretjega leta. Takrat nekje se gradi spomin in razumevanja otroka, da se starš vrne. Prva leta nas zaznamujejo tako močno, da se to odraža v naših odnosih dobesedno celo življenje, zato ni vseeno kako otrok vstopa v vrtec.
Kakšno bi naj bilo idealno uvajanje?
V idealnem svetu bi uvajanje potekalo toliko časa, dokler se otrok ne bi počutil dovolj varnega, da gre sam stran od starša in se k njemu vrne brez stresa, velikokrat. Pri daljšem uvajanju z navzočnostjo starša se to res zgodi. Ko otrok okolje že dodobra pozna in mu je domače.
V naših vrtcih otroka običajno že drugi ali tretji dan pustimo za kakšno uro, saj smo pri nas tega najbolj vajeni, ker se bojimo, da se sicer uvajanje ne bo nikoli končalo ali da otrok ne bo razumel, da je to prostor, kjer staršev ne bo. Potem so tu še napačna, staromodna prepričanja, da se otrok ne sme zavijati v vato in da smo vsi preživeli tudi to hitro uvajanje v vrtce. Vendar danes vemo, koliko čustvenih nezavednih posledic lahko to pusti tudi za kasnejše življenje.
Kako se pravilno lotiti uvajanja, kakšno je postopno uvajanje z navzočnostjo starša?
Za uvajanje bi si starši morali vzeti čas. Menim, da bi uvajanje v vrtec moralo spadati pod vprašanje bolniške oz. nege, saj gre vendar za čustveno zdravje naših otrok, ki je enako pomembno kot fizično.
Postopno uvajanje z navzočnostjo starša pomeni, da si lahko starš vzame nekaj tednov, idealno približno tri, in je skupaj z otrokom v istem prostoru. To ne pomeni, da se z otrokom tam igra, pač pomeni le to, da ima otrok prvi teden vedno dostop do njega. Potem se to drugi teden najprej ponovi, potem starš počasi, postopno in ob najavi odhaja. Večina otrok se tako uvede prijetno in sproščeno. Žal si ne more vsak starš vzeti nekaj tednov prosto, je pa kakšen vrtec pripravljen, da lahko starš in otrok za krajši čas obiščeta skupino, v kateri bo otrok, že pred iztekom porodniške. Zato ni odveč, če se o tem pozanimate v vašem vrtcu. Bolj kot bo okolje otroku poznano in znano, manj težav in stresa bo vstop v vrtec povzročal.
Znanstveniki so dokazali, da če uvajanje poteka hitro – kot večina vrtcev danes želi ali pričakuje od staršev -, potem pospešuje stresni hormon kortizol. Richard Bowlby navaja, da ob hitrem uvajanju v vrtec raven kortizola zjutraj naraste in se ne spusti celo noč, kar povsem pojasni povečane probleme otrok s spanjem ob vstopu v vrtec. Na drugi strani pa ob postopnem, sočasnem uvajanju s starši raven kortizola ob postopnem uvajanju v vrtec do večera spet pade. Če je kortizol povišan dlje časa, naj bi vplival na slabšo tvorbo belih krvničk in s tem na padec imunskega sistema. Kar pojasni podatek, da so otroci v vrtcih na začetku veliko bolni. Ne le zato, ker še nimajo razvitega dobrega imunskega sistema, ampak zato, ker ga stres dodatno poruši.
Strokovnjaki tudi svetujejo, da v času otrokovega vstopanja v vrtec, vpeljujemo čim manj drugih sprememb v življenje otroka, kajti tako se stres za otroka le še poveča. Če se otrok še doji, to ni pravi čas za ukinitev dojenja, prav tako ni primeren čas za selitev ali ločitev, primernejše je, da to izpeljete ali prej ali kasneje. Vsem, ki boste letos uvajali svoje malčke v vrtec, želim čim bolj mirno prilagoditev na nove okoliščine in veliko sočutja in potrpežljivosti do malčka, ki tega še ne zmore tako razumsko dojemati, kot zmoremo to odrasli.
Povzeto po člankih v sodelovanju z družinsko terapevtko Katjo Knez Steinbuch:
- “Za vse starše, ki letos prvič uvajajo otroka v vrtec ali v šolo” objavljeno na Bibaleze
- “1. september skozi zaščitne maske: Zakaj je uvajanje malčkov v vrtec tako pomembno in zakaj staršem uvajanja ravnatelji ne morejo prepovedati” objavljeno na Portalu Plus.
